Nasveti veterinarja

OSKRBA MAČJIH MLADIČEV ( DUDARČKOV)

Neonatalna faza oz. faza novorojenčka označuje življenje mačjega mladiča od rojstva pa do 2-3 tedna starosti. V tem obdobju so mladiči popolnoma odvisni od matere, saj še nimajo popolnoma razvitih čutil sluha in vida, prav tako ne morejo sami uravnavati telesne toplote. Mačja mati jim v tem obdobju nudi popolno zaščito, toploto in prehrano, ki jo potrebujejo za zdravi razvoj.

Žal se tako zavetišča kot posamezniki, vsako leto pomladi in jeseni srečujemo z zavrženimi mačjimi mladiči, ki brez naše pomoči ne bi preživeli.

Zavrženi mladiči predstavljajo precejšnji izziv za najditelja, ki se jim odloči pomagati. Običajno najdemo mladiče podhlajene, lačne, nezaščitene in jokajoče. Najdene mladiče najprej ogrejemo, nahranimo z mlekom za mačje mladiče, nežno masiramo  trebušček, da se polulajo (morda tudi pokakajo) in jim ponudimo toplo zavetje. Če mladičem, do samostojnosti, ne moremo sami nuditi zavetja jih predamo v zavetišče, kjer bomo mi poskrbeli za njih.

Pomembno je, da jim znamo na pravilni način pomagati, da bodo z našo pomočjo zrasli v odrasle mačke.

 

Pod rubriko -Nega in oskrba mačjih mladičev- najdete “ vodnik“, ki bo prišel prav pri oskrbi mačjih mladičev.

 

 

 

ŽIVALSKA URGENTNA STANJA, ki zahtevajo TAKOJŠNJO veterinarsko oskrbo

1. Poškodba živali, katere posledica je zlomi kosti, hudo šepanje, nezmožnost premikanja okončin ali živali.

2. Huda, obsežna krvavitev ali krvavitev, ki se na ustavi v roku 5 minut (najpogosteje posledica traume živali).

3. Težko dihanje, hudo sopenje, neprestano kašljanje ali davljenje živali.

4. Krvavitve iz nosu, ust ali anusa, izkašljevanje krvi ali kri v urinu.

5. Nezavest, neodzivnost živali (vendar z zaznavnim dihanjem, srčnim pulzom).

6. Nezmožnost uriniranja, blatenja ali očitna bolečina ob uriniranju, blatenju živali.

7. Poškodbe očesa (krvavitve, hude otekline, tujki v očesu, izpad očesnega zrkla).

8. Sum, da je žival zaužila strup (antifriz, xilitol, čokolada, rodentacidi, strup za polže,..) ali tujek.

9. Napadi in/ali opotekanje živali ali izguba koordinacije gibanja, ravnotežja.

10. Očitni znak bolečine, nelagodja in nervoze živali.

11. Vročinski stres, vročinski udar živali, predvsem v poletnem času.

12. Hudo bruhanje in/ali driska, več epizod v manj kot 24h.

13. Zavračanje hrane in/ali pitja v 24h.

Če opazite katerega izmed zgornjih znakov pri vašem hišnem ljubljenčku nemudoma pokličite ali obiščite najbližjega veterinarja.

 

Če vidite DOMAČO ŽIVAL (pes/mačka) BREZ LASTNIKA, PROSTOŽIVEČO MAČKO ali žival, ki je izgubljena in kaže katerega izmed zgornjih znakov trpljenja, POKLIČITE na eno izmed TELEFONSKIH ŠTEVILK Zavetišča za živali Maribor:  - v času uradnih ur : 02 480 16 60 - izven uradnih ur : 031/788-822 (dežurni telefon)

 

ČE NAJDETE POŠKODOVANO DIVJO ŽIVAL:

V primeru, da gre za OGROŽENO ŽIVALSKO VRSTO (jež, veverica, volk, šakal, podlasice, netopir, zajec, sova, ujede, ptice pevke...) pokličite v Zavetišče za prostoživeče živali v Muti, ki je dosegljiv na telefonski številki 041 518 939

Povezava za  ZAVAROVANE ŽIVALSKE VRSTE V SLOVENIJI

 

Za poškodovano DIVJAD (lovne živali) so pristojne lovske družine. Če niste prepričani, katero lovsko družino poklicati, pokličite Center za obveščanje 112.

Če najdete POGINULO domačo žival pokličete pristojno veterinarsko higiensko službo, ki poskrbi za odvoz trupla živali ( MB-Ptuj- 02 7493 678 ).

Za POGINULO divjo žival pokličete pristojno lovsko družino. Če ne poznate telefonskih številk pokličite Center za obveščanje 112.

 

 

KAJ JE MUČENJE ŽIVALI IN KAKO LAHKO UKREPAM?

V Sloveniji imamo Zakon o zaščiti živali, ki jasno določa odgovornost ljudi za zaščito živali, zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti živali. Določa pravila za dobro ravnanje z živalmi, minimalne življenjske pogoje in kaj se šteje za mučenje živali.

mučenše tako jasno napisani zakoni ne pomenijo nič, če se ne izvajajo, za kar smo odgovorni tudi mi sami. Na nas je, da vsakršni sum zlorabe ali mučenja živali prepoznamo in se ne bojimo ustrezno ukrepati. Če vidimo žival v stiski se ne obrnimo stran, temveč ji moramo ustrezno pomagati, da preprečimo nadaljnjo zlorabo in trpljenje živali.

Ne pozabite, Zakon o zaščiti živali je jasen saj pravi: ''Nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti.''

Bolne, poškodovane in onemogle živali morajo biti takoj ustrezno oskrbljene.

Mučenje živali je:

• vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju;
• nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali.

Prepovedana ravnanja so:

•  zbadanje živali, stiskanje, natezanje ali zvijanje delov telesa živali, obešanje, udarjanje, potapljanje ali drugačno dušenje živali, metanje, suvanje ali namerno povoženje živali ter spolno občevanje med človekom in živaljo, z njim izenačeno spolno ravnanje ali kakšno drugo spolno dejanje zaradi zadovoljevanja človekovih spolnih potreb;
   
• izpostavljanje živali ognju, vročim, jedkim ali strupenim sredstvom ter drugim fizikalnim ali kemičnim učinkom  
   
• prisilno hranjenje, puljenje perja živi perjadi,
   
• streljanje živali ne glede na vrsto orožja oziroma strelne naprave;
   
• obmetavanje s petardami ali drugimi pirotehničnimi sredstvi, obmetavanje s kamenjem ali drugimi predmeti, prodaja in uporaba sredstev (npr. pasti stopalk in zank), ki žival imobilizirajo tako, da je ne usmrtijo, povzročene pa so ji poškodbe in bolečina.
   
• organiziranje borb živali, uporaba živali za borbe, spodbujanje ter šolanje živali za borbo z drugo živaljo;
   
• uporaba živih živali za hrano ali vabo
   
• vzreja, vzgoja in šolanje na način in s pripomočki, ki živali povzročajo bolečine ali kako drugače škodijo njenemu zdravju;
   
• namerna trajna ali začasna zapustitev živali;
   
• krmljenje živali s snovjo, ki ji povzroča, trpljenje, poškodbe ali smrt;
   
• zadrževanje prostoživečih živali v neregistriranih živalskih vrtovih;
   
• spodbujanje napadalnosti živali do človeka ali živali, razen za namen šolanja psov ali uporabe službenih policijskih in vojaških psov;
   
• tek živali, privezane na motorno prometno sredstvo;

 

Vsakršno mučenje živali ali sum mučenja živali je potrebno prijaviti pristojnim organom, saj le tako lahko preprečimo nadaljnje trpljenje živali.

To storite tako, da mučenje živali prijavite veterinarski inšpekciji, ki spada pod Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR).

Kontakte območnih uradov v Sloveniji, najdete na spodnji povezavi:

OBMOČNI URADI UVHVVR — KONTAKTI

Za Mariborsko področje je zadolžen: 
Območni urad Maribor
Tržaška cesta 53, 2000 Maribor

Telefon : 02 238 00 00

Elektronski naslov : OU-Maribor.UVHVVR@gov.si

Prijavo lahko podate po e-pošti, navadi pošti ali telefonu.

 

 

NEGA ZOB PRI PSIH IN MAČKAH

Tako kot pri človeku, se tudi pri živalih po vsakem obroku nabirajo ostanki hrane in bakterij, ki skupaj s slino na zobu tvorijo mehke zobne obloge oz. zobni plak. Tega lahko odstranimo le z mehaničnim čiščenjem, torej ščetkanjem zob. Če se mehki zobni plak ne odstrani s ščetkanjem, nastane s pomočjo sline in mineralizacije trda zobna obloga oz. zobni kamen. Nabiranje zobnega kamna povzroča vnetje obzobnega tkiva, karies, slab zadah in izgubo zob.

ALI LAHKO PSU / MAČKI UMIVAM ZOBE?

Da. Idealno bi bilo, da psu oz. mački vsaki dan, isto kot sebi, umivamo zobe. Ker to uspe redkim, je bolje kot nič, če uspemo ščetkati nekajkrat na teden Vedno se ščetkanja zob lotimo s pozitivno motivacijo, čas ščetkanja pa postopoma podaljšujemo. Ščetkamo z mehko zobno ščetko in zobno pasto primerno za pse/mačke. Pasje zobne paste ne vsebujejo fluora in xilitola, ki sta toksična za pse, imajo pa okus mesa, kar dodatno pozitivno motivira živali, da ''pretrpi'' ščetkanje. Je pa potrebno nekaj vaje, da osvojimo tehniko ščetkanja zob našemu zvestemu prijatelju, zato ne obupajte takoj. Vaja dela mojstra !

 

Pomembno je tudi kaj žival je. Na trgu obstajajo briketi, ki pomagajo pri vzdrževanju zdravih zob. Živali ne hranimo, če ni potrebno samo s konzervirano hrano, saj pospešijo nabiranje oblog. Psu ponudimo velike kosti, ki jih lahko samo grizejo, palčke za grizenje ali pa kupimo igrače, ki spodbujajo grizenje in hkrati čistijo zobe.

KATERI SO ZNAKI TEŽAV Z ZOBMI?

Prvi znaki so neprijeten ustni zadah ali pogosto slinjenje in izogibanje trdi hrani ali žvečilnim palčkam. Žival lahko zaradi bolečine v ustni votlini naenkrat postane agresivna, če jo želimo pobožati po glavi. Ko žival popolnoma neha jesti zaradi težav z zobmi ali opazimo kri med žvečenjem gre verjetno že za napredovane bolezenske procese v ustni votlini, kar zahteva obisk veterinarja. Predvsem pri manjših pasmah psov, se z leti nabiranja zobnih oblog razvije vnetje dlesni, pride do propadanja obzobnih tkiv, zobje postanejo majavi, prizadeta je zobna korenina in vse to povzroča bolečino.

 

Najpogostejša bolezen zob pri psih in mačkah je paradontalna bolezen, ki je če ne ukrepamo, zelo boleča za žival.

Paradontalna bolezen je najpogostejša bolezen ustne votline psov in mačk. Zaradi nabiranja mehkih in trdih zobnih oblog-zobnega kamna, so dlesni vnete, postanejo rdeče in krvavijo, kar imenujemo gingivitis. Če ne ukrepamo z zdravljenjem, lahko vnetje dlesni napreduje v paradontitis, ki prizadene globje strukture dlesni, dlesen izgubi funkcijo in posledično pride do izpadanja zob. Pri mačkah je prav tako pogosto in zelo boleče vnetje dlesni in ustne sluznice, kar imenujemo gingivostomatitis. Vzroki zanj so različni, od prehrane, genetike, virusna mačja obolenja npr. FIV, FeLV. Zdravljenje obsega stomatološki poseg in v najhujšem primeru ekstrakcijo vseh zob, saj gre za izjemno boleče in napredujoče stanje ustne votline.

 Poleg naštetega se pri hišnih ljubljenčkih pojavljajo še težave z zlomljenimi zobmi (predvsem podočniki), ki povzročajo bolečino. Korenina zoba se lahko tudi vname in pride do abscesa zobne korenine, kar lahko lastnik opazi kot bolečo izboklino na gobčku. V obeh primerih je potreben veterinarski pregled živali. Pri starejših živalih so pogostejše tvorbe v ustni votlini, ki živali otežujejo ali onemogočajo hranjenje, krvavijo in so vir infekcije, zato je veterinarska pomoč nujna.

Predvsem so pomembni redni veterinarski pregledi ali če opazimo spremembo v vedenju živali  (zavračanje hrane, neprijeten zadah, slinjenje, napadalnost ob dotiku glave živali, ki prej ni bila agresivna), saj s tem ohranjamo vitalnost zobovja naših kosmatincev.

 

KAKO POTEKA STOMATOLOŠKI POSEG?

S stomatološkim posegom se opravi ustna higiena zob, ker pomeni, da se odstranijo zobne obloge, ki povzročajo vnetje dlesni, zobe se spolira, po potrebi se izpuli majave ali poškodovane zobe, ki živali povzročajo bolečino. Poseg poteka v splošni anesteziji. Ker gre običajno za starejše živali je dobro če pred anestezijo preverimo krvne parametre za posamezne vitalne organe saj lahko veterinar tako zagotovi varnejšo anestezijo. Trajanje posega je odvisno od zahtevnosti in napredovane bolezni ustne votline. Poseg lahko traja od pol ure pa do nekaj ur. Prvi dan  ali nekaj dni po posegu je priporočljivo hranjenje z mehkejšo hrano, še posebej če je žival prejeli šive. Vendar se splošno po posegu živali hitro navadijo in brez težav jedo brikete, tudi z manj zobmi v ustni votlini. Pes postane živahnejši in zopet z večjim veseljem posega po hrani, saj ob hranjenju ne čuti bolečine.

Tudi v ambulanti zavetišča pri naših kosmatincih po potrebi opravimo lažji stomatološki poseg. Leta 2018 smo s pomočjo zbranih donacij kupili ultrazvočni odstranjevalec zobnih oblog in ostali stomatološki instrumentarij. Tako lahko zagotavljamo še kvalitetnejšo oskrbo živalim.

 

Za mučenje živali gre v primeru, ko žival potrebuje stomatološki poseg, zaradi napredovanih in kroničnih bolezenskih stanj v ustni votlini, pa ji tega ne omogočimo. Žival zaradi tega trpi in zavrača hrano, saj ob hranjenju čuti bolečino. Posledično lahko postane agresivna.

Zato, če sumite, da gre pri vašemu kosmatincu za težave z zobmi, prosim  ne oklevajte in mu omogočite obisk pri veterinarju. Spomnite se nase, kako neprijeten in boleč je lahko zobobol.

 

 

GLIVIČNA OBOLENJA PSOV IN MAČK ALI NOČNA MORA ZAVETIŠČ

 

Glivična obolenja so pogosta težava naših hišnih ljubljenčkov in prava nočna mora zavetišč.

 

Na koži psov in mačk so normalno prisotne glive, ki ne povzročajo težav in sodijo med saprofitske vrste gliv npr. Aspergillus.
Glivične kožne bolezni oz. MIKOZE pa povzročajo glive, ki za rast potrebujejo keratin in te so iz rodov Microsporum, Trichophytom, Epidermophyton.

 

Večina dermatofitoz spada med ZOONOZE in so prenosljive z živali na ljudi in obratno. Najbolj nevarna za okužbo ljudi, predvsem otrok, starejših in imunsko oslabljenih ljudi, pa je okužba z Microsporum canis, ki povzroča t.i. mikrosporijo

 

V zavetišču je med mačjo populacijo najbolj kontagiozna mikrosporija, ki se, običajno zaradi prezasedenosti nastanitvenih kapacitet in stresa, izredno hitro širi med mladimi in bolnimi mačkami, okužijo pa se lahko tudi psi. Živali se okužijo s kontaktom z drugo živaljo, mladiči preko matere ali kontaminirano okolico ali ležiščem. Hifa dermatofita  mora ostati v stiku s kožo živali vsaj 2-3 ure, da se pritrdi in se začne razmnoževati. Hitreje se razmnožujejo na vlažnih in tesnih predelih kože. Tako so živali, ki se ne morejo same umivati, imajo druga kožna obolenja, mladiči in imunsko oslabljene živali dovzetnejše za glivične okužbe kože.

Hišni ljubljenček se lahko okuži z dermatofiti med raziskovanjem okolice, s kopanjem lukenj v zemljo, v kontaktu z drugo živaljo, v stiku z divjo živaljo ali v okolju kjer je žival ležala (npr. jež, miš,..), ali pa ga okuži lastnik, saj večino dermatofitoz spada med zoonoze.

 

 

Spremembe se hitreje pojavijo na glavi, uhljih, šapah in repu. Običajno ne srbijo in živali sprva ne motijo. Če ni izboljšanja je potreben obisk veterinarja in ustrezna terapija.

Glivično obolenje t.i. mikrosporija se pogosto kaže kot eno ali več brezdlačnih mest, okrogle ali nepravilne oblike, ki se širi. Pojavi se lahko suha koža s prhljajem, dlaka je poškodovana, nesijoča, koža je lahko na mestu vneta, rdeča, drugače (temneje) obarvana, zaradi praskanja se lahko pojavijo kraste. Glivično vnetje se lahko kaže tudi kot vnetje ušes z neprijetnim vonjem, v tem primeru gre za malasezijsko vnetje ušes.

 

KAKO RESNA JE OKUŽBA Z GLIVAMI?

 

Odvisno od povzročitelja, obsega sprememb in kliničnih znakov. Če gre za eno ali dve spremembi, ki ne srbita in koža ni hudo vneta živali morda sploh ne motita. Če ima žival zdrav imunski sistem, kratek kožuh in je sprememba na izpostavljenem predelu, lahko pride v nekaj tednih do samoozdravitve. Huje je, kadar pride do okužbe mladih živali z Microsporum  canis, ki povzroča t.i. mikrosporijo, pri kateri se pojavijo brezdlačna mesta, ki se hitro širijo, prihaja do sekundarnih vnetij kože, poleg tega pa gre za zoonozo, ki je nevarna za ljudi, saj povzroča okrogle suhe vnetne spremembe na koži in lasišču. Pogosto se pri psih pojavlja tudi boleče vnetje ušes, ali delov kože telesa (npr. seskov, tačk) ki ga povzroča Malassezia spp. in je lahko znak globje ležečih težav z alergijami ali endokrinimi obolenji. Koža je pordela, mastna, rjavo zabarvana, krastava in ima vonj po žarkem oz. po glivicah.

 

ZDRAVLJENJE

 

Vsekakor je, če opazimo ''sumljivo '' spremembo, potreben obisk veterinarja, saj ne vemo za katero vrsto glivične okužbe gre in ali je zoonoza ter moramo biti še posebej previdni, da okužbe ne širimo dalje.

Diagnozo veterinar pridobi z odvzemom oskružka spremenjene kože in odvzemom dlake za gojiščno preiskavo. Odpavi se tudi WOOD test z Woodovo svetilko, saj M.canis v nekaterih primerih fluorescira zeleno. Tako je predvsem od obsega kliničnih znakov in povzročitelja odvisna dolžina terapije in izbira antimikotikov. Lažje oblike dermatofitoz se pri zdravi živali pogosto pozdravijo spontano v nekaj mesecih.

Manjše lokalne spremembe dermatofitoz  tako lahko učinkovito pozdravimo topikalno, torej z antimikotičnimi kremami, losijoni ali šamponi v nekaj tednih.

Za obsežnejše, generalizirane oblike pa je potrebna kombinacija topikalnega in sistemskega zdravljenja z antimikotiki, ki lahko traja od 4 do 6 tednov.
 

Predvsem zaradi nalezljivosti in obsega zdravljenja je mikrosporija prava mora zavetišč. Običajno se ''pojavi'' jeseni, zaradi vlažnega okolja, manj sonca in po drugem valu mačjih mladičev, ko so kapacitete napolnjene. Inkubacijska doba mikrosporije je lahko od nekaj dni pa tudi do enega meseca, kar dodatno pripomore k širjenju bolezni. Potrebno je izvajati poostrene higienske ukrepe, dodatno zaščito osebja in dodatno izolacijo živali, da preprečimo nadaljnje širjenje.

V času zdravljenja je potrebna redna higiena ležišč (pranje oblačil, ležišča živali na min. 60'C), dnevno razkuževanje prostora, kjer se žival največ zadržuje,  dnevno pranje posodic, stranišča, igrač živali. Spore, ki jih tvori M. canis so zelo obstojne v okolju, učinkovito jih lahko uničimo samo z nekaterimi čistilnimi sredstvi npr. z variekino.

Živali je potrebno kopati z antimikotiki 2x tedensko, prejemajo peroralno antimikotično terapijo s kvalitetnejšo hrano, hkrati pa jim moramo zmanjšati stres. Terapija običajno traja od 6 – 8 tednov. Zato je mikrosporija poseben izziv za vsako zavetišče.

 

KAJ PA PREHRANA IN GLIVIČNA OBOLENJA?

Pomembno je, da žival vseskozi hranimo s kvalitetno hrano, ki podpira zdrav imunski sistem živali. Za podporo kožni barieri lahko dodamo kvalitetno lososovo ali konopljino olje, ki je odličen vir omega3 in 6 maščobnih kislin ali dodamo več svežih rib v prehrano, saj so bogate tudi z B vitamini, ki so pomembni za kožo. Na trgu so tudi različni dodatki za podporo kožuha. Poskrbimo, da žival ne občuti stresa, ki dodatno zavira imunski sistem in pripomore k izbruhu bolezni ali pa podaljša čas terapije. Izogibamo se prepogostemu dajanju priboljškov, ki vsebujejo več čokolade, sladkorjev, mleka. Poleg prehrane je zelo pomembna redna higiena kožuha, ušes, tačk in predvsem kožnih gub naših ljubljenčkov.

 

 

 

SEČNI KAMNI-UROLITI PSOV IN MAČK

 

Sečni kamni ali UROLITI so pogosta težava pri naših hišnih ljubljenčkih. Urolitiaza je izraz, ki opisuje nastanek kamnov kjerkoli v sečilih. Lahko se pojavijo v ledvicah, sečevodih, sečnemu mehurju ali sečnici. Sestavljeni so iz različnih mineralov, med katerimi so, glede na sestavo, pri psih in mačkah pogostejši struvitni kamni,  kamni kalcijevega oksalata in uratni kamni. Predvsem se pogosteje pojavljajo pri notranjih mačkih, ki imajo prekomerno težo in pri nekaterih pasmah psov.

NASTANEK

Sečni kamni so posledica agregacije urinskih kristalov, ki nastajajo v prenasičenemu urinu in če se le-ti ne izločijo se združijo v sečne kamne različnih velikosti in sestave. Vzrokov za njihov nastanek je več. Ker so sečni kamni sestavljeni iz mineralov, je med najpogostejšimi vzroki hrana.  Predvsem briketi z visoko vrednostjo mineralov (predvsem Ca, Mg in P) in proteinov in premalo zaužite vode, kar je idealna kombinacija za močno koncentriran urin in tvorbo kristalov. Tudi nefiziološki pH urina, uroinfekcije, stres, nekatera endokrina obolenja in bolezni jeter, ter debelost pripomorejo k njihovemu nastanku. Predvsem pri mačkih igra pomembno vlogo pri nastanku kamnov debelost, premalo aktivnosti (notranje mačke), hranjenje izključno z briketi in stres.

 

KLINIČNI ZNAKI IN DIAGNOZA

Simptomi so odvisni od lokacije kamnov. Najpogosteje se pojavi bolečina ob uriniranju, živali urinirajo večkrat na dan, po nekaj kapljic urina, v katerem je lahko tudi kri. Ob uriniranju kažejo znake neugodja, lahko cvilijo ali ne želijo lulati. Lahko so vidne spremembe v obnašanju, agresija, zavračanje hrane ali celo bruhanje. Pri mačkih lahko poleg znakov bolečine in razdraženosti opazimo lulanje izven WC-ja, na neobičajnih mestih, pogostejše lizanje genitalij, bolj smrdeči, koncentriran urin kot običajno ali pa sploh ne lulajo, kar je posebej nevarno in zahteva takojšnji obisk veterinarja, saj lahko vodi v smrt živali.

Veterinar po kliničnem pregledu živali postavi natančno diagnozo z mikroskopskim spregled sedimenta odvzetega urina, po potrebi opravi RTG slikanje ali ultrazvok živali. Terapija je odvisna od lokacije in velikosti kamnov. Pri manjših sečnih kamnih se te običajno najprej poskusi raztopiti s primerno dieto, ki omogoči njihovo raztapljanje in preprečuje njihov ponovni nastanek. Če je dieta neučinkovita pri raztapljanju ali  pa gre za večje kamne v mehurju/ledvicah, sečevodih/sečnici je potrebna  njihova kirurška odstranitev. Kirurško posredovanje je potrebno tudi pri popolni obstrukciji sečnice, saj žival ne more urinirati, kar povzroča izredno bolečino, povečuje se količina dušikovih spojin in kalija v krvi, kar posledično privede do smrti.

Če kamnov ne odstranimo so lahko posledice različne. Od ponavljajočih bakterijske infekcije sečil zaradi poškodovane sluznice sečnega mehurja, infekcije ledvic in motnje v njihovemu delovanju, oteženemu uriniranju ali popolni obstrukciji sečnice, ki je izredno nevarna če ne ukrepamo takoj, saj lahko v roku 48h pride do smrti živali.

 

SO KATERE ŽIVALI BOLJ NAGNJENE K NASTANKU SEČNIH KAMNOM

Bolezen lahko prizadene vse pse, k obstrukciji sečnice s kamni pa so seveda bolj nagnjeni samci, zaradi same anatomije. Vendar pa so tudi določene pasme psov bolj nagnjene k tvorbi določenih kristalov. Npr. struvitni uroliti se tvorijo v alkalnem urinu, za njih so bolj dovzetne pasme pritlikavi šnavcerji in  pudlji, bišoni, koker španjeli.  Uroliti kalcijevega oksalata se nekje v 70% primerov pojavljajo pri samcih in pri pasmah šnavcer, pudelj, Yorkshire terier, shih tzu , bišon. Uratni uroliti pa predvsem pri dalmatincih in nekaterih angleških buldogih zaradi genetsko motenega jetrnega transporta sečne kisline. Silikatni uroliti so pogostejši pri nemških ovčarjih, labradorcih in zlatih prenašalcih, cistinski uroliti  pa pri jazbečarjih, basetih, ang. buldog….Pogosteje se pojavljajo pri odraslih do starejših živalih.

Možnosti ponovitve obstajajo, predvsem pri pasmah, ki so nagnjena k nastajanju kamnov, pri debelih živalih, ki jedo beljakovinsko zelo bogato briketirano hrano in pijejo premalo vode.

Tako je potrebno upoštevati nasvete veterinarja glede prehrane vašega ljubljenčka po tovrstnih zapletih, poskrbeti je potrebno, da živali dovolj pijejo, so aktivne in v primerni kondiciji. Pomembno je, da spremljamo uriniranje živali, saj lahko tako ob morebitnem ponovnem pojavu hitro ukrepamo in preprečimo nadaljnje komplikacije.

 

PREVENTIVA BOLJE KOT KURATIVA

Predvsem kvalitetna hrana primerna živalski vrsti. Če jih hranimo samo z briketi poskrbimo, da imajo živali na razpolago dovolj vode ali mačke z različnimi metodami stimuliramo k pitju vode (uporaba vodne fontane za mačke, nastavimo več posodic vode po stanovanju, dodamo malo vode v hrano, hranimo jih z mokro hrano,…)  Izberemo hrano, ki ni prebogata z minerali (Ca, Mg in P), solmi, žitaricami in zelenjavo. Predvsem izbiramo kvalitetne in lahko prebavljive živalske proteine iz različne vrste mesa ali jajčni rumenjak kot dodatek. Če je žival že imela težave se poslužujemo diet, ki prepričujejo ponovno nastajanje kamnov in pri mačkih pomagajo nadzorovati telesno težo.